DAR

Dar-Digitalni arhiv Radovljice

Digitalni arhiv Radovljica je namenjen vsem občanom naše občine, ki jih zanima lokalna zgodovina. V DAR-u na teh straneh objavljamo posamezne mape, ki so šele začetek pravega raziskovanja. Mi smo se potrudili toliko, da smo postavili ogrodja za določene teme. Zaradi nesodelovanja lokalnega muzeja in občinskega časopisa, se je naše delo precej ustavilo.

Najprej smo morali odkupiti manjkajoče gradivo (stare razglednice, zemljevide, prospekte, knjige, zemljevide …) in poskenirati vse slikovno gradivo, ki smo ga našli v knjigah, digitaliziranih časopisi, pri Radovljičanih in okoličanih doma ter tekstih na spletu. Sedaj imamo tako dober arhiv, da lahko poljubno temo napišemo v nekaj urah.

Sami smo morali datirati vse slikovno gradivo, s pomočjo starejših občanov opraviti na desetine prepoznav starih skupinskih razglednic, »preštudirati« že napisane članke, ki govorijo o naši občini. Pri tem smo nehote naredili tudi kakšno napako.

Zato so naši teksti javni in vedno na voljo za dopolnitve, kot tudi popravke. Veseli bomo vsakega vašega popravka, še bolj pa kakšne manjkajoče fotografije (že dolgo časa npr. iščemo fotografijo Hotela Bastl, gostilne Kok, ali portret okrajnega glavarja Josipa Dralke …). Letos ste nas zasuli s slikovnim gradivom, za kar se vam iskreno zahvaljujemo. Prav tako ste nam obljubili nekaj tekstov o zgodovini mesta Radovljica. To nestrpno pričakujemo.

Veseli smo tudi predlogov o ustanovitvi Muzejskega društva Radovljica (ali občina Radovljica). V bistvu smo sami to že naredili in se nam lahko vsi pridružite. Brez registracij in brez članarin. S tem, ko nam pošljete kakšen sken (originalna stara fotografija ostane vam), ste v bistvu že del nas.

Na tej spletni strani so torej mape, ki čakajo, da jih dopolnite. Seveda smo veseli tudi, če jih samo preberete – ali le »preletite«.

Letos je projekt podprla tudi Občina Radovljica, ki nam je obljubila večletno plačevanje gostovanja naše spletne strani. Tudi, če tekstov nič več ne dopolnimo, bodo še nekaj let na voljo za ogled. Že od vsega začetka nas podpira Kopirnica Sodja, in letos smo skupaj pripravili že tretji koledar z motivi krajev iz naše občine. Vsem hvala tudi za moralno podporo in vsem (omenjeni so s podpisom v določenih mapah), ki dejansko tudi pomagate pri projektu.

Digitalni arhiv Radovljica - DAR

 

Radovljica, december 2016

DAR - Digitalni arhiv Radovljica
Kontaktna oseba: Goran Lavrenčak
glavrencak@gmail.com

Kratka zgodovina Radovljice

Najstarejše do sedaj znano območje naselitve na območju današnje Radovljice so iz obdobja srednjega paleolitika (40.000 let pr. n. št.) Številne so tudi arheološke najdbe iz mlajših obdobij. Do prve, strnjene in stalne naselitve je prišlo v halštatskem obdobju železne dobe.


Arheologija in zgodovina domnevata, da se je na našem ozemlji (predvsem v Kropi) pričelo železarstvo v 7. stoletju n. št. v času keltsko-noriškega kraljestva, ki je slovelo po izdelovanju železa izredne kakovosti (Ferrum noricum).


Z osvojitvami desetletje pred Kristusom je bil ta prostor vkjučen v rimski imperij vse do propada antične dobe. Najbogatejša nahajališča so z obmačja Lesc,Vila Rustica v Mošnjah, tik ob rimski cesti, ki je potekala iz radovljiškega Predtrga, Brezij, Begunj, Krope in Ljubnega. Najbolj znano in raziskano je naselje Ajdna na južne pobočju Stola.

Villa Rustica
Vila Rustica v Mošnjah
vir:www.radolca.si

V obdobju selitve ljudstev (6. in 7. stoletje) so kratek čas tukaj bivali germanski Langobardi, ki pa niso pustili vidnejših sledi. Slovani so se začeli naseljevati v 7. stoletju. S staroselci so oblikovali novo ureditev, ki od 9. stoletja dalje po vključitvi v frankovsko cesarstvo dokončno temelji na fevdalni ureditvi in krščanstvu.


Vrhunec fevdalizma je tukaj tesno povezan s plemiško rodbino Ortenburžanov. Radovljica se v virih prvič omenja leta 1169 z imenom Ratmansdorf. Ortenburžani so na radovljiškem posestvu imeli dva gradova: grad Kamen pri Begunjah in Lipniški grad (Waldenberg) pod Jelovico, kjer je bil tudi sedež njihove oblasti. Hkrati z razvojem Radovljice se je razvijalo tudi podeželsko naselje v bližnjem Predtrgu. Ortenburžani so na vseh svojih posestih razvijali železarstvo, tako se tudi v Kropi, Kamni gorici in Kolnici začnejo oblikovati fužinarske komune. Trške pravice je Radovljica dobila okoli leta 1333. Tako se je v 14. in na začetki 15. stoletja dokončno izoblikovala podoba radovljiške posesti, ki se je nato obdržala dolga stoletja. Poljedelstvo in živinoreja sta prevladovali na levem bregu Save, približno na sredini je bilo cerkveno, obrtno in trgovsko središče v Radovljici, na desnem bregu Save pa se je zaradi naravnih danosti razmahnilo železarstvo. V poznem srednjem veku so se dokončno izoblikovala naselja: Radovljica, Kropa, Begunje in Lesce.


t1) Grba Ortenburžanov in Celjanov (foto Sinobad)
t1) Grba Ortenburžanov in Celjanov (foto Sinobad)

Po izumrtju rodbine Ortenburg so njihove posesti leta 1420 dedovali knezi Celjski, ampak že dve stoletji po tem so tudi Celjani ostali brez moških potomcev in radovljiška posest je prešla v roke vladarske družine Habsburžanov. Prenos oblasti ni potekal mirno - oblegana in delno požgana je bila Radovljica. Cesar Frederik III. je leta 1465 v Radovljici združil celotno sodno oblast, slabo desetletje kasneje ji je podelil trgovske privilegije in zaradi nevarnosti turških vpadov dovolil obnovitev obrambnih naprav in gradnjo obzidja. Leta 1500 je bila Radovljica povzdignjena v mesto. Pri razvoju radovljiškega posestva so Habsburžanom pomagali Lambergi, gospodarji gradu Kamne pri Begunjah, katerih vzpon se prične prav v tem času.


Močan potres leta 1511 je poleg ostale škode povzročil zaton Lipniškega gradu, zato se je sedež uprave vse bolj selil v Radovljico. Štiri leta kasneje pa se je zgodil vseslovenski kmečki upor, na čelu katerega sta bila tudi kmet Klander in »krofasti« krojač, oba iz Radovljice. Po vojaškem porazu uporniške vojske je upor zamrl tudi na radovljiškem gospostvu.


Reformacija je zaznamovala drugo polovico stoletja. Podporniki nove vere na radovljiškem so bili predvsem plemiči. Po zmagi proti reformacije, zzmanjšanju turške nevarnosti, je sledilo mirnejše obdobje. Leta 1616 so radovljiško posest odkupili grofje Thurn-Valsassina, ki so jo obdržali več kot 300 let. Obdobje 17. in 18. stoletja je bilo v znamenju rasti podeželja, prevozništva, furmanstva in trgovine. To je bila zlata doba železarstva. Leta 1756 v Radovljici rojen Anton Tomaž Linhart je predstavnik nove dobe razsvetljenstva.


Radovljica s Pustim gradom, 1689 (Slava Vojvodine Kranjske, Valvasor)
Radovljica s Pustim gradom, 1689 (Slava Vojvodine Kranjske, Valvasor)

Po kratkem obdobju Ilirskih provinc (1809-1814), je bila leta 1840 ustanovljena okrajna gosposka s sedežem v Radovljici. Izgradnja gorenjske železnice je šele v drugi polovici 19. stoletja prinesla ponoven gospodarski in kulturni razvoj. Ustanavljale so se čitalnice, društva in zadruge.


V prvi svetovni vojni je na različnih bojiščih padlo več kot 240 mož iz radovljiške občine. Po vojni, v Kraljevini SHS in kraljevini Jugoslaviji se je občina nadalje kulturno in gospodarsko razvijala.


Ljubljanski pešpolk na gradišču, 1919 (dLib)
Ljubljanski pešpolk na gradišču, 1919 (dLib)

V drugi svetovni vojni, ko je leta 1941 kapitulirala Kraljevina Jugoslavija, je bilo v zaporih nacistične policije Gestapa v Begunjah zaprtih več kot 11.500 zapornikov. 849 jih je izgubilo življenje, več kot 1.700 pa jih je bilo poslanih v različna koncentracijska taborišča. V Srbijo in Hrvaško se bile izgnane številne družine.


Po koncu druge svetovne vojne, je bila v Socialistična federativna republika Jugoslavija radovljiška občina ena največjih občin v takratni državi. Razvoj je temeljil predvsem na industrializaciji, razvoju šolstva, zdravstva, kulture in turizma. Leta 1994 je upravna reforma samostojne države Slovenije postavila meje današnje občine.


Vir:Wikipedia